Tesnoba
in panični napadi so se stopnjevali. Vedno več je bilo dni, ko sem se počutila
zelo slabo, v bistvu se ne spomnim dneva, ko bi bila pomirjena in v stiku sama
s sabo. Bala sem se sama sebe in svojih misli. Bala sem se noči. Bala sem se
iti na cesto in v službo. Bala sem se prihoda domov iz službe, ko bom spet sama
za štirimi stenami. Ni mi bilo do druženja, včasih sem se celo bala nekaterih
ljudi. Strah me je bilo tudi, da bodo drugi opazili, da se nekaj čudnega dogaja
z mano. Še na treninge, ki jih obožujem, sem prenehala hoditi. Jaz, ki tako
rada jem, kar naenkrat nisem imela nobenega apetita. Čutila sem, da sem
psihično in fizično na dnu. Vse, kar mi je prej bilo normalno, mi je sedaj
predstavljalo velik problem.
Spomnim se dneva, ko sem se tresla. Nisem mogla dihati. Srce mi je močno razbijalo. Potila sem se. Že ne vem, koliko dni zapored. Prihajala je noč. Vedela sem, da bo spet isto. Da bom celo noč budna. Ker ima noč svojo moč. V negativnem smislu. Sklenila sem, da pokličem brata in ga vprašam, če bi lahko ostal nekaj dni pri meni. Seveda je privolil.
Z bratom in sestro smo živeli ločeno. Onadva pri mami in očimu, jaz pri stricu in botri. Veliko let se nisem niti zavedala, da ju imam, kajti okoliščine so prispevale k temu, da žal nismo uspeli vzpostaviti tesnih stikov. Brat in sestra sta se vedno zelo dobro razumela. Jaz sem sicer živela blizu, a vseeno ne z njima. Nisem imela možnosti, da bi izkusila, kaj pomeni živeti in odraščati skupaj z bratom in sestro. Sem se pa po drugi strani zelo zbližala s svojim bratrancem, kajti živela sva pod isto streho. Še danes si zaupava večino stvari in se medsebojno podpirava. Velikokrat sva sicer bila kot pes in mačka, ampak danes vem, da sva se tako obnašala zato, ker sva eden drugemu upala povedati svoje mnenje, čeravno se dostikrat v nečem nisva čisto strinjala.
Z bratom sva se zbližala nekaj let nazaj. Mislim, da je to bilo takrat, ko je šel študirat v Ljubljano. Mogoče kakšno leto prej ali pozneje. Včasih sva se skupaj vozila v Ljubljano in se družila ob kosilu. Pogovarjala sva se še kaj drugega, kot pa samo o nekih običajnih stvareh. Začela sva se spoznavati in graditi na bratsko-sestrskem odnosu. Skupaj sva trenirala in se udeležila maratona v Ljubljani. Na cilj sva pritekla z roko v roki. Skupaj potujeva in raziskujeva nove kraje. Veliko se pogovarjava. Predvsem o življenju. Delava načrte, se podpirava pri uresničevanju ciljev.
Seveda sem mu zaupala tudi svojo zgodbo o tesnobi. Vedno znova mu povem, ko se slabo počutim. Razume me. Ve, o čem govorim. Vse mu je jasno. V preteklosti je tudi sam šel čez nekaj življenjskih izzivov, zato zna prisluhniti in pomagati. Tako mi je tudi priskočil na pomoč, ko sem šla čez najhujše obdobje. V tistem času sva se še posebej zbližala, kajti veliko sva se pogovarjala in hodila v naravo. Spomnim se dneva, ko sva šla polnit baterije ob Muri. Vsak si je poiskal svoj kotiček. Medtem ko sem jaz razmišljala o tem, kaj se z mano dogaja in kaj je smisel življenja, je on pisal. Pisal pesmi. Ker obožuje poezijo. Ker je to njegova terapija.
Takrat je pisal tudi o meni. O meni in mojem stanju, v katerem se nahajam. Namenil mi je sledečo pesem:
mislila je,
da njeni deli razpadajo,
a jih je v resnici začela šele
pobirati,
da bi postala
najlepši kos
umetnine
S
solzami v očeh sem poslušala njegove besede. Besede, ki so mi vlile novo
upanje. Takrat sem se šele začela zavedati, kako hvaležna sem lahko, da ga
imam. Če bi lahko, bi takoj zavrtela čas nazaj. Da bi vse nadoknadila. Ampak
tako je pač moralo biti. Vesolje mi je dalo najboljšega brata, moja tesnoba pa
ga je spremenila še v najboljšega prijatelja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar