Ko boli duša...

Postajalo je vedno huje. Zjutraj sem vstajala s povišanim srčnim utripom, strah me je bilo, da ne bom kos obveznostim. Ko sem se vozila iz službe, me je bilo strah biti sama s sabo. Ker sem vedela, da se bo ponovil scenarij od včeraj. Ponoči nisem spala, noč je postala moj najhujši sovražnik. Zdelo se mi je, da sem dosegla dno. Končno sem si priznala, da potrebujem pomoč.

Šla sem na psihoterapijo. Jaz. Nisem mogla verjeti, kam me je tesnoba pripeljala. Enostavno več nisem bila sposobna kontrolirati svojega uma in telesa. Bila sem psihično in fizično izmozgana.

Na prvi psihoterapiji sem močno jokala. Terapevtki sem povedala, kaj se mi dogaja. V bistvu me je v tistem trenutku najbolj bolelo to, da si nisem znala sama pomagati. Da sem pristala na psihoterapiji. Ko sem ji povedala svojo življenjsko zgodbo, mi je odvrnila, da sem doživela veliko travm in da je bilo za pričakovati, da bo prišel čas, ko se bom mogla soočiti sama s sabo. Da samo zares pogumni in močni poiščejo pomoč. Da to ni nič takšnega.

Ko imamo gripo, gremo k zdravniku. Ko si zlomimo nogo, gremo na operacijo. Ko nas boli zob, gremo k zobozdravniku. Ko boli duša, pa bi morali biti tiho. Ker se o tem ne govori. Ker je to tabu tema.

Počasi sem se sprijaznila s tem, da hodim na psihoterapijo. Dojela sem, da to ni znak šibkosti, ampak ravno nasprotno. Že od malih nog sem namreč bila prepričana, da zmorem vse sama. Da ne rabim pomoči. Sama sem šla čez veliko težkih obdobij v življenju, čisto od vsakega sem se nekaj novega naučila. Težko družinsko življenje, v katerem je prevladoval alkohol in nasilje. Izzivi v šoli, s katerimi sem se spopadala sama. Dolgoletni partner, ki je imel težave z alkoholom, za piko na i pa me je še psihično in fizično maltretiral. Služba, v kateri sem dolgo časa izgorevala. To je samo nekaj izzivov, čez katere sem šla sama in za katere sem mislila, da sem pometla z njimi. Pa me je doletela tesnoba. Obdobje, ko sem si mogla priznati, da tudi jaz potrebujem pomoč.

Na eni izmed psihoterapij mi je terapevtka rekla: “Ne rabiš biti vedno močna!”. Začela sem jokati, ker sva ugotovili, da je do tesnobe med drugim privedlo tudi to, da sem se preveč časa trudila ostati močna. Danes vem, da sem še vedno močna, ampak na drugačen, bolj nežen način. Upam si namreč se poglobiti vase, se spoznavati, premagovati strahove in se vzljubiti točno takšno, kakršna sem.