Preverjeno – tudi močna ženska se lahko kdaj zlomi

Maroko. Sproščena. Čustvena. Ozke ulice, polne ljudi, ki prodajajo raznorazne reči. Pisan svet, poln revščine in preprostosti. Domov odhajam polna novih spoznanj. Da za srečno življenje potrebuješ zelo malo.

 

Potem pa šok. Zmedene misli, tresenje, nespečnost, povišan srčni utrip, bolečine v prsih in... panični napadi. Najprej nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Takšnega stanja nisem bila vajena, vse to je bilo novo za mene, zato sem se še dodatno ustrašila. Spomnim se dneva, ko sem se peljala na službeno pot v Ljubljano. Med vožnjo sem čutila tako napetost, da sem v nekaterih trenutkih želela obrniti in se odpeljati nazaj domov. Bila sem namreč prepričana, da te poti ne bom zdržala. Pokličem prijatelja, mu povem, kaj se z mano dogaja, nakar mi reče: »Welcome to the club! Imaš panične napade!« Odvrnem: »Prosim?! Kako pa ti to veš?« Dobim sledeči odgovor: »Ker sem jaz tudi šel čez to in vem, kako ti je!« Seveda sem bila v šoku, ker tega o njem nisem vedela, čeprav sva zelo dobra prijatelja, ki si zaupata večino stvari. Informacija me je presenetila predvsem zaradi tega, ker je on vedno pozitiven, nasmejan, dobre volje, optimističen.

Prispem v Ljubljano. Sestanek. Napeta, nesproščena, strahotna in polna nesmiselnih misli poskušam slediti pogovoru. Potim se. Tresem se. Poskušam skrivati, kaj se z mano dogaja. Komaj sledim. Razmišljam o tem, da moram globoko dihati, da rabim svež zrak. Nekako preživim ta sestanek. Potem pa spet strah, da moram na cesto. Kako se bom pripeljala domov? Kaj če spet doživim panični napad? Kaj moram takrat narediti?

 

Zvečer se dobim še z enim drugim prijateljem na večerji. Mu povem, kaj se mi dogaja. Šokiran od informacij, ki mu jih povem, odvrne: »Ti?« Rečem: »Ja, jaz. In prvič v življenju se počutim nemočno, prvič v življenju imam občutek, da sem se izgubila in da ne najdem poti nazaj. Ne vem, zakaj se mi to dogaja.«

 

V naslednjih nekaj dneh doživim zelo hude panične napade. Dan za dnem. Ponoči ne spim, srce mi močno razbija, razmišljam o tisočerih stvareh, ki samo še spodbujajo takšno stanje. Razmišljam o tem, zakaj se mi to dogaja. Meni, ki sem že od nekdaj močna in odločna? Meni, ki zmorem vse? Meni, ki sem vedno svetovala in pomagala drugim? Meni, ki sem v življenju preživela in prebolela kar nekaj hudih izkušenj? Kaj mi življenje sporoča? Občutek imam, da se mi bo zmešalo od vsega skupaj in da bom umrla, kajti prvič v življenju ne zmorem obvladovati svojega telesa. Obiščem zdravnika.

 

Po pregledu mi zdravnik pove, da imam najbrž virozo. Rečem, da nimam viroze, da imam neznanske bolečine v prsih, da se tresem in da imam najbrž panične napade. Poleg Lekadola mi da pomirjevala, to bo najbrž pomagalo. Grem v lekarno po zdravila, se usedem v avto in gledam tista pomirjevala. Naj vzamem ali ne? Že od nekdaj namreč nisem marala zdravil, zdaj pa naj sem na pomirjevalih?! Po premisleku in borbi sami s sabo sklenem, da bom vzela tableto. Čakam in čakam. Ne pomaga. Rečem si: »To pri meni ne deluje.«

 

Odpeljem se v Maribor. Na Access Bars terapijo, ki naj bi s pomočjo dotikov 32 točk na glavi pomagala odpraviti takšna stanja. Pridem h gospe, ki mi najprej razloži, kako je prišlo do tega, da sedaj izvaja te terapije. Čisto presunjena poslušam njeno zgodbo. Po izgubi 75 kg v manj kot letu dni so se pri njej začeli pojavljati hudi panični napadi, ki so trajali leto in pol. V tem času je bila hude bitke sama s sabo, dokler si ni rekla: »Kar bo, pa bo...« Ko je sprejela svoje stanje in se začela imeti rada takšno, kakršna je v resnici, so se panični napadi nehali. V njeni zgodbi sem prepoznala sebe, vso to stisko in frustracije, ki sem jih takrat doživljala, hkrati pa mi je vlila upanje, da bom prebrodila to krizo in da se bo iz nje rodila nova oseba. Terapija mi je pomagala, domov sem odšla pomirjena, po ne vem koliko neprespanih noči sem končno zaspala.

 

Tesnoba in panični napadi so se začeli pojavljati v času, ko sem mislila, da imam perfektno življenje. Končno sem imela na voljo malo več časa, ki sem ga namenjala svoji nečakinji, druženju s prijatelji, potovanjem, treniranju… in na neki točki potem tudi soočanju s tesnobo. Um je končno dobil svoj čas in prostor, da me opozori na to, da je treba predelati nekatere zadeve iz preteklosti in v življenje vnesti spremembe, ki bodo pozitivno učinkovale na moje počutje.

 

Že od nekdaj sem veljala za močno in neodvisno žensko. Žensko, ki zmore vse. Žensko, ki je prehitro odrasla, a nikoli ni občutila, kako je biti otrok in mladostnik. Žensko, ki je perfekcionistka, a se nobeden ni vprašal, koliko časa in napora je potrebno vlagati. Žensko, ki je pametna in izobražena, vendar pozabljajo, da izobražen ne postaneš kar tako. Žensko, ki je deloholik, vendar ne poznajo razloga, zakaj toliko dela. Žensko, ki jo skrbi za druge, pri tem pa pozablja nase. Žensko, ki preživi vse – težko družinsko življenje, nezvestega in nasilnega partnerja, stresno službo, a ne vedo, da je njen nasmeh posledica vseh bolečin, ki jih je prestala. Žensko, ki zna prisluhniti, čeprav ima sama hujše izzive.

 

Ja, tudi močna ženska se lahko kdaj zlomi. Ko je vsega preveč. Ko najmanj pričakuje. Ko bi morala biti sproščena, pa je pozabila, kaj to sploh pomeni. Ker njeno telo ne zna funkcionirati brez stresa. In takrat… takrat je čas, da se poglobimo vase in začnemo pisati novo knjigo življenja.