Ko boli duša...

Postajalo je vedno huje. Zjutraj sem vstajala s povišanim srčnim utripom, strah me je bilo, da ne bom kos obveznostim. Ko sem se vozila iz službe, me je bilo strah biti sama s sabo. Ker sem vedela, da se bo ponovil scenarij od včeraj. Ponoči nisem spala, noč je postala moj najhujši sovražnik. Zdelo se mi je, da sem dosegla dno. Končno sem si priznala, da potrebujem pomoč.

Šla sem na psihoterapijo. Jaz. Nisem mogla verjeti, kam me je tesnoba pripeljala. Enostavno več nisem bila sposobna kontrolirati svojega uma in telesa. Bila sem psihično in fizično izmozgana.

Na prvi psihoterapiji sem močno jokala. Terapevtki sem povedala, kaj se mi dogaja. V bistvu me je v tistem trenutku najbolj bolelo to, da si nisem znala sama pomagati. Da sem pristala na psihoterapiji. Ko sem ji povedala svojo življenjsko zgodbo, mi je odvrnila, da sem doživela veliko travm in da je bilo za pričakovati, da bo prišel čas, ko se bom mogla soočiti sama s sabo. Da samo zares pogumni in močni poiščejo pomoč. Da to ni nič takšnega.

Ko imamo gripo, gremo k zdravniku. Ko si zlomimo nogo, gremo na operacijo. Ko nas boli zob, gremo k zobozdravniku. Ko boli duša, pa bi morali biti tiho. Ker se o tem ne govori. Ker je to tabu tema.

Počasi sem se sprijaznila s tem, da hodim na psihoterapijo. Dojela sem, da to ni znak šibkosti, ampak ravno nasprotno. Že od malih nog sem namreč bila prepričana, da zmorem vse sama. Da ne rabim pomoči. Sama sem šla čez veliko težkih obdobij v življenju, čisto od vsakega sem se nekaj novega naučila. Težko družinsko življenje, v katerem je prevladoval alkohol in nasilje. Izzivi v šoli, s katerimi sem se spopadala sama. Dolgoletni partner, ki je imel težave z alkoholom, za piko na i pa me je še psihično in fizično maltretiral. Služba, v kateri sem dolgo časa izgorevala. To je samo nekaj izzivov, čez katere sem šla sama in za katere sem mislila, da sem pometla z njimi. Pa me je doletela tesnoba. Obdobje, ko sem si mogla priznati, da tudi jaz potrebujem pomoč.

Na eni izmed psihoterapij mi je terapevtka rekla: “Ne rabiš biti vedno močna!”. Začela sem jokati, ker sva ugotovili, da je do tesnobe med drugim privedlo tudi to, da sem se preveč časa trudila ostati močna. Danes vem, da sem še vedno močna, ampak na drugačen, bolj nežen način. Upam si namreč se poglobiti vase, se spoznavati, premagovati strahove in se vzljubiti točno takšno, kakršna sem.

Brat je darilo srcu ali kako sta sestra in brat postala prijatelja

Tesnoba in panični napadi so se stopnjevali. Vedno več je bilo dni, ko sem se počutila zelo slabo, v bistvu se ne spomnim dneva, ko bi bila pomirjena in v stiku sama s sabo. Bala sem se sama sebe in svojih misli. Bala sem se noči. Bala sem se iti na cesto in v službo. Bala sem se prihoda domov iz službe, ko bom spet sama za štirimi stenami. Ni mi bilo do druženja, včasih sem se celo bala nekaterih ljudi. Strah me je bilo tudi, da bodo drugi opazili, da se nekaj čudnega dogaja z mano. Še na treninge, ki jih obožujem, sem prenehala hoditi. Jaz, ki tako rada jem, kar naenkrat nisem imela nobenega apetita. Čutila sem, da sem psihično in fizično na dnu. Vse, kar mi je prej bilo normalno, mi je sedaj predstavljalo velik problem.

Spomnim se dneva, ko sem se tresla. Nisem mogla dihati. Srce mi je močno razbijalo. Potila sem se. Že ne vem, koliko dni zapored. Prihajala je noč. Vedela sem, da bo spet isto. Da bom celo noč budna. Ker ima noč svojo moč. V negativnem smislu. Sklenila sem, da pokličem brata in ga vprašam, če bi lahko ostal nekaj dni pri meni. Seveda je privolil.

Z bratom in sestro smo živeli ločeno. Onadva pri mami in očimu, jaz pri stricu in botri. Veliko let se nisem niti zavedala, da ju imam, kajti okoliščine so prispevale k temu, da žal nismo uspeli vzpostaviti tesnih stikov. Brat in sestra sta se vedno zelo dobro razumela. Jaz sem sicer živela blizu, a vseeno ne z njima. Nisem imela možnosti, da bi izkusila, kaj pomeni živeti in odraščati skupaj z bratom in sestro. Sem se pa po drugi strani zelo zbližala s svojim bratrancem, kajti živela sva pod isto streho. Še danes si zaupava večino stvari in se medsebojno podpirava. Velikokrat sva sicer bila kot pes in mačka, ampak danes vem, da sva se tako obnašala zato, ker sva eden drugemu upala povedati svoje mnenje, čeravno se dostikrat v nečem nisva čisto strinjala.

Z bratom sva se zbližala nekaj let nazaj. Mislim, da je to bilo takrat, ko je šel študirat v Ljubljano. Mogoče kakšno leto prej ali pozneje. Včasih sva se skupaj vozila v Ljubljano in se družila ob kosilu. Pogovarjala sva se še kaj drugega, kot pa samo o nekih običajnih stvareh. Začela sva se spoznavati in graditi na bratsko-sestrskem odnosu. Skupaj sva trenirala in se udeležila maratona v Ljubljani. Na cilj sva pritekla z roko v roki. Skupaj potujeva in raziskujeva nove kraje. Veliko se pogovarjava. Predvsem o življenju. Delava načrte, se podpirava pri uresničevanju ciljev.

Seveda sem mu zaupala tudi svojo zgodbo o tesnobi. Vedno znova mu povem, ko se slabo počutim. Razume me. Ve, o čem govorim. Vse mu je jasno. V preteklosti je tudi sam šel čez nekaj življenjskih izzivov, zato zna prisluhniti in pomagati. Tako mi je tudi priskočil na pomoč, ko sem šla čez najhujše obdobje. V tistem času sva se še posebej zbližala, kajti veliko sva se pogovarjala in hodila v naravo. Spomnim se dneva, ko sva šla polnit baterije ob Muri. Vsak si je poiskal svoj kotiček. Medtem ko sem jaz razmišljala o tem, kaj se z mano dogaja in kaj je smisel življenja, je on pisal. Pisal pesmi. Ker obožuje poezijo. Ker je to njegova terapija.

Takrat je pisal tudi o meni. O meni in mojem stanju, v katerem se nahajam. Namenil mi je sledečo pesem:

mislila je,

da njeni deli razpadajo,

a jih je v resnici začela šele pobirati,

da bi postala

najlepši kos

umetnine

S solzami v očeh sem poslušala njegove besede. Besede, ki so mi vlile novo upanje. Takrat sem se šele začela zavedati, kako hvaležna sem lahko, da ga imam. Če bi lahko, bi takoj zavrtela čas nazaj. Da bi vse nadoknadila. Ampak tako je pač moralo biti. Vesolje mi je dalo najboljšega brata, moja tesnoba pa ga je spremenila še v najboljšega prijatelja.

Preverjeno – tudi močna ženska se lahko kdaj zlomi

Maroko. Sproščena. Čustvena. Ozke ulice, polne ljudi, ki prodajajo raznorazne reči. Pisan svet, poln revščine in preprostosti. Domov odhajam polna novih spoznanj. Da za srečno življenje potrebuješ zelo malo.

 

Potem pa šok. Zmedene misli, tresenje, nespečnost, povišan srčni utrip, bolečine v prsih in... panični napadi. Najprej nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Takšnega stanja nisem bila vajena, vse to je bilo novo za mene, zato sem se še dodatno ustrašila. Spomnim se dneva, ko sem se peljala na službeno pot v Ljubljano. Med vožnjo sem čutila tako napetost, da sem v nekaterih trenutkih želela obrniti in se odpeljati nazaj domov. Bila sem namreč prepričana, da te poti ne bom zdržala. Pokličem prijatelja, mu povem, kaj se z mano dogaja, nakar mi reče: »Welcome to the club! Imaš panične napade!« Odvrnem: »Prosim?! Kako pa ti to veš?« Dobim sledeči odgovor: »Ker sem jaz tudi šel čez to in vem, kako ti je!« Seveda sem bila v šoku, ker tega o njem nisem vedela, čeprav sva zelo dobra prijatelja, ki si zaupata večino stvari. Informacija me je presenetila predvsem zaradi tega, ker je on vedno pozitiven, nasmejan, dobre volje, optimističen.

Prispem v Ljubljano. Sestanek. Napeta, nesproščena, strahotna in polna nesmiselnih misli poskušam slediti pogovoru. Potim se. Tresem se. Poskušam skrivati, kaj se z mano dogaja. Komaj sledim. Razmišljam o tem, da moram globoko dihati, da rabim svež zrak. Nekako preživim ta sestanek. Potem pa spet strah, da moram na cesto. Kako se bom pripeljala domov? Kaj če spet doživim panični napad? Kaj moram takrat narediti?

 

Zvečer se dobim še z enim drugim prijateljem na večerji. Mu povem, kaj se mi dogaja. Šokiran od informacij, ki mu jih povem, odvrne: »Ti?« Rečem: »Ja, jaz. In prvič v življenju se počutim nemočno, prvič v življenju imam občutek, da sem se izgubila in da ne najdem poti nazaj. Ne vem, zakaj se mi to dogaja.«

 

V naslednjih nekaj dneh doživim zelo hude panične napade. Dan za dnem. Ponoči ne spim, srce mi močno razbija, razmišljam o tisočerih stvareh, ki samo še spodbujajo takšno stanje. Razmišljam o tem, zakaj se mi to dogaja. Meni, ki sem že od nekdaj močna in odločna? Meni, ki zmorem vse? Meni, ki sem vedno svetovala in pomagala drugim? Meni, ki sem v življenju preživela in prebolela kar nekaj hudih izkušenj? Kaj mi življenje sporoča? Občutek imam, da se mi bo zmešalo od vsega skupaj in da bom umrla, kajti prvič v življenju ne zmorem obvladovati svojega telesa. Obiščem zdravnika.

 

Po pregledu mi zdravnik pove, da imam najbrž virozo. Rečem, da nimam viroze, da imam neznanske bolečine v prsih, da se tresem in da imam najbrž panične napade. Poleg Lekadola mi da pomirjevala, to bo najbrž pomagalo. Grem v lekarno po zdravila, se usedem v avto in gledam tista pomirjevala. Naj vzamem ali ne? Že od nekdaj namreč nisem marala zdravil, zdaj pa naj sem na pomirjevalih?! Po premisleku in borbi sami s sabo sklenem, da bom vzela tableto. Čakam in čakam. Ne pomaga. Rečem si: »To pri meni ne deluje.«

 

Odpeljem se v Maribor. Na Access Bars terapijo, ki naj bi s pomočjo dotikov 32 točk na glavi pomagala odpraviti takšna stanja. Pridem h gospe, ki mi najprej razloži, kako je prišlo do tega, da sedaj izvaja te terapije. Čisto presunjena poslušam njeno zgodbo. Po izgubi 75 kg v manj kot letu dni so se pri njej začeli pojavljati hudi panični napadi, ki so trajali leto in pol. V tem času je bila hude bitke sama s sabo, dokler si ni rekla: »Kar bo, pa bo...« Ko je sprejela svoje stanje in se začela imeti rada takšno, kakršna je v resnici, so se panični napadi nehali. V njeni zgodbi sem prepoznala sebe, vso to stisko in frustracije, ki sem jih takrat doživljala, hkrati pa mi je vlila upanje, da bom prebrodila to krizo in da se bo iz nje rodila nova oseba. Terapija mi je pomagala, domov sem odšla pomirjena, po ne vem koliko neprespanih noči sem končno zaspala.

 

Tesnoba in panični napadi so se začeli pojavljati v času, ko sem mislila, da imam perfektno življenje. Končno sem imela na voljo malo več časa, ki sem ga namenjala svoji nečakinji, druženju s prijatelji, potovanjem, treniranju… in na neki točki potem tudi soočanju s tesnobo. Um je končno dobil svoj čas in prostor, da me opozori na to, da je treba predelati nekatere zadeve iz preteklosti in v življenje vnesti spremembe, ki bodo pozitivno učinkovale na moje počutje.

 

Že od nekdaj sem veljala za močno in neodvisno žensko. Žensko, ki zmore vse. Žensko, ki je prehitro odrasla, a nikoli ni občutila, kako je biti otrok in mladostnik. Žensko, ki je perfekcionistka, a se nobeden ni vprašal, koliko časa in napora je potrebno vlagati. Žensko, ki je pametna in izobražena, vendar pozabljajo, da izobražen ne postaneš kar tako. Žensko, ki je deloholik, vendar ne poznajo razloga, zakaj toliko dela. Žensko, ki jo skrbi za druge, pri tem pa pozablja nase. Žensko, ki preživi vse – težko družinsko življenje, nezvestega in nasilnega partnerja, stresno službo, a ne vedo, da je njen nasmeh posledica vseh bolečin, ki jih je prestala. Žensko, ki zna prisluhniti, čeprav ima sama hujše izzive.

 

Ja, tudi močna ženska se lahko kdaj zlomi. Ko je vsega preveč. Ko najmanj pričakuje. Ko bi morala biti sproščena, pa je pozabila, kaj to sploh pomeni. Ker njeno telo ne zna funkcionirati brez stresa. In takrat… takrat je čas, da se poglobimo vase in začnemo pisati novo knjigo življenja.