Drama in jeza - ko ne moreš brez tega

18. september 2019. Sediva na zajtrku. Mu pripovedujem o svojih mislih, počutju, spremembah, ki jih uvajam. Posluša me. Ne obsoja me. Razume me. Svetuje mi. Ker zna, kako je. Zna, kako je, ko se izgubiš in ne veš več, kdo si. Preplavljajo te vsiljive misli, s katerimi ne veš, kaj naj počneš. Naj jih ignoriraš? Naj preusmeriš misli? Kaj pa, če ti nekaj sporočajo? Kaj ti sporočajo? Na spletu je namreč toliko informacij o tem, da še zaradi tega postaneš dodatno izgubljen, ker ne veš več, kaj je res in kaj ni, po kateri poti naj greš, da lahko spet zaživiš, ne samo preživiš.

Tistega dne sem mu pripovedovala o tem, kako sem začela uživati v peki peciva in kako sem začela hoditi na senzualni ples ob drogu, ki mi pomaga najti žensko v sebi. Tisto nežno, umirjeno, čustveno. Tisto, ki se ima rada točno takšno, kakršna je. Da je to, da me je doletela tesnoba, pravzaprav dobra stvar, ker sem končno začela delati na sebi. Pa mi odvrne: »Ti se sploh ne znaš poslušati!« Malce se zamislim in ugotovim, da je temu res tako. Ko se takole pogovarjava, pride do ideje, da bi morala pisati o tem. Ideja sploh ni slaba, pomislim.

Popoldne, ko sem še bila v službi, prileti sporočilo. Pogledam in si rečem: »Pa saj to ne more biti res!« Ustvaril je blog z naslovom »Končno Ženska«, zraven pa pripisal, da me vse čaka na mailu. Naslov in logotip sta bila na mestu, čisto nič ne bi spremenila. Tako se je 18. septembra 2019 rodila »Končno Ženska«. Ugotovila sem, da pisanje name deluje terapevtsko, pišem namreč, ko čutim, da moram nekaj dati na papir. Največkrat pišem, ko po določeni krizi pridem do nekih novih spoznanj. Tako še bolj ozavestim določene vzorce, ki jih potem počasi opuščam. Na tak način se rojeva prava ženska, ki se je vsa ta leta uspešno skrivala za raznimi maskami.

Vsakič, ko me doleti kriza, se obrnem nanj. Čutim, da mu lahko zaupam. Všeč mi je, da me včasih on bolje pozna, kot jaz samo sebe. Hvaležna sem, da ga imam. V tem trenutku si sploh ne morem predstavljati, da ga ne bi bilo. Kadarkoli ga pokličem, je tu za mene. Vedno si vzame čas, da mi prisluhne. Vedno znova in znova. Ob vsaki krizi. Verjemite, ni jih malo. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, je sedaj prišlo na plan. Čisto vse. Vsak občutek, ki sem ga potlačila ali predolgo zadrževala v sebi.

Pa pridejo spet tisti dnevi, ko ne vem, kaj se z mano dogaja. Vsiljive misli. Tesnoba. Bolj ko razmišljam o tem, zakaj se mi spet to dogaja, bolj se zapletam, bolj ne vidim izhoda iz tega sr****. Postajam nestrpna, neučakana in živčna. Poskušam ugotoviti, kaj je spet narobe. Spet in spet. Ne da se mi več. Utrujena sem. Ugotovim, da se vsiljive misli in tesnoba največkrat pojavljata, ko sem sama oz. ko bi morala biti sama s sabo. Ko bi morala samo biti. Ko bi morala čutiti notranji mir. Ko v mojem življenju ni stresa in drame. Pa tega enostavno ne znam. Ne znam živeti mirno in brez stresa.

Čutim, da ga moram poklicati. Spet mu vse zaupam. Z raznimi vprašanji, ki mi jih postavlja, počasi prihajam do novega spoznanja. Pripoveduje o tem, da vsebina misli ni tako pomembna, bolj so pomembni občutki, ki jih imam ob teh mislih. Ugotoviva, da se ob pojavu teh misli v meni vzbuja občutek živčnosti in jeze. Po tehtnem premisleku pridem do spoznanja, da sem odvisna od občutka jeze, ki ga v sebi nosim že od malih nog. Jezna sem bila na mamo, ker me je zapustila. Jezna sem bila, ker določenim osebam nisem znala reči »ne«. Jezna sem bila, ko nisem bila dovolj dobra v šoli ali službi. Jezna sem bila samo na sebe, ker sem si dovolila, da so manipulirali z mano. Ko ni razloga za spodbujanje občutka jeze, si ga sama ustvarim s pomočjo vsiljivih misli. Odvisna sem od drame, kajti celo življenje sem odraščala v drami. Ne spomnim se trenutkov, ko bi v sebi čutila mir ali bila v stiku sama s sabo.

Prišla sem do spoznanja, da je jeza moja stalna spremljevalka. Spomnim se dogodkov, ko sem iz muhe delala slona, da sem ustvarila dramo, od katere sem tako odvisna. Ko je ni, se počutim prazno in ne vem, kaj bi sama s sabo. Tekom poglabljanja vase sem ugotovila še nekaj – strah me je, da bi izgubila nadzor nad sabo. Vedno sem imela vse pod kontrolo, za vse sem potrebovala odgovor. Ko so se pojavile vsiljive misli in tesnoba, pa tega nisem več zmogla. Svojih misli in telesa več nisem zmogla kontrolirati.

Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Res je tako. Vsiljive misli in tesnoba sta mi znova prinesli novo spoznanje. Spoznanje, da je treba vso to jezo, ki jo zadržujem v sebi, spustiti. Da ne rabim vedno imeti vsega pod kontrolo, včasih je treba samo iti s tokom. Da vsiljivim mislim ne dovolim, da me prevzamejo in povzročijo občutek jeze. Da je napočil čas, da najdem svoj notranji mir.

Hvaležna sem za vsako novo spoznanje, ki mi pomaga najti pravo mene. Hvaležna sem za vse ljudi, ki mi na tej poti stojijo ob strani. V tem trenutku največjo hvaležnost čutim do prijatelja, ki ga neizmerno spoštujem in imam rada. Zavedam se, da bi ta trnova pot brez njegove pomoči bila še veliko težja. Dragi moj prijatelj, ti veš, o kom govorim. O tebi. O tebi, ki me razumeš in čutiš. O tebi, ki me poznaš kot svoj žep. O tebi, ki veš, kako to je. O tebi, ki veš, kako pomagati. O tebi, ki mi vedno znova vliješ upanje, da zmorem.

Leto 2019 - ne boš ostalo samo v spominu, ampak te bom čutila tudi v trebuhu

Leto 2019. Turbulentno. Dol, pa spet gor. Naravnost, potem 5x levo, 3x desno, po klancu navzdol, naravnost, 2x desno, po klancu navzgor. Ko že misliš, da si na pravi poti, se spet zgubiš. Ampak na koncu vedno najdeš pot, ki te vodi do cilja.

Leto 2019 je bilo polno izzivov. Največji izziv je bil pojav izgorelosti, tesnobe in paničnih napadov, ki so jih spremljale negativne misli, dvomi in strah. Naslednji izziv je bil, kako se soočiti s tem. Ker veljam za močno žensko, sem bila prepričana, da bom zmogla sama. Ne, pa ni šlo. Po dolgi bitki sem si morala priznati, da potrebujem strokovno pomoč.

Šla sem torej na popotovanje. Pa ne okrog sveta, ampak v sebe. Tja, kjer se vse začne. To potovanje je naporno, ampak se splača. Dovolila sem si biti šibka, ranljiva, strahotna, predvsem pa sem si dovolila čutiti in izkusiti čustva, ki sem jih vsa ta leta potlačevala.

Rezultat tega je bil, da sem se zbližala s svojo družino, še posebej z mamo. S tem, da sem začela hoditi na senzualni ples ob drogu, odkrivam žensko v sebi - tisto nežno, lepo, čustveno... tako, ki se ima rada točno takšno, kakršna je. Začela sem pisati blog, v katerem pišem o premagovanju tesnobe, delu na sebi in njegovih rezultatih. Pečem pecivo in piškote, postala sem torej domaćica. Glede na to, da sem po duši jezikoslovka in predavateljica, ki se rada profesionalno razvija, sem ustanovila svoje podjetje.

Leto 2019. Kaj naj še sploh napišem? Gre za leto, ki se mi bo vsekakor vtisnilo v spomin. Verjetno ga ne bom ohranila samo v spominu, ampak ga bom čutila tudi v trebuhu. Bilo je veliko negativnega, zgodilo se je še več pozitivnega. Hvaležna sem za svojega brata in prijatelja, ki sta mi v najtežjih trenutkih vedno stala ob strani. Hvaležna sem za svojo sestro, k čigar družini sem se zatekala, ko mi je bilo hudo. Najbolj sem hvaležna za svojo nečakinjo, ki me je držala pokonci, ko več nisem zmogla. Čutila je vsak moj strah, vsako napetost, vsako nenormalno bitje srca in ga znala s svojim pogledom ter dotikom umiriti. Je moja najboljša prijateljica in največja učiteljica. ❤️

Leto 2020 - dobrodošlo. Želim si “samo” tole: najti sebe in svoj notranji mir. Vem in čutim, da sem na dobri poti.

Ta "veseli" december ali čas, ki razkrije pravo tebe

Danes sem si čisto spontano zaželela masaže. Klicala sem v ne vem koliko masažnih salonov, vendar je bilo vse zasedeno. Po ne vem koliko poskusih, sem končno dobila termin.

Odpravila sem se na enourno masažo celotnega telesa. Po navadi sem med masažo tiho, kajti poskušam se maksimalno sprostiti. Tokrat ni bilo tako. Najprej sva se s terapevtko pogovarjali o čisto običajnih stvareh, vmes sem poskušala malce uživati, potem pa se je debata začela razvijati v drugo smer.

Štejem 37 decembrov. Zakaj ravno december? Ker je to mesec, ki ga, odkar pomnim zase, ne maram. Najraje bi 1. decembra zaspala in se 3. januarja zbudila. V "veselem" decembru, ko je večina ljudi "veselih", sem jaz žalostna. Kljub temu, da imam kar nekaj iskrenih ljudi okrog sebe, se počutim osamljeno. Ko se drugi smejejo, meni gre na jok. Medtem ko večina sorodnikov in prijateljev uživa v okraševanju prostora in postavljanju božične jelke, jaz v tem ne vidim nobenega smisla. Ko slišim božične pesmi, ki jih v tem času ni malo, v trenutku preklopim na drugo radijsko postajo. Peka božičnih piškotov? Ne, hvala!

Po navadi božično-novoletni čas povezujemo z družino, ljubeznijo, srečo, druženjem, hrano, smehom, prostimi dnevi, zabavo, prijatelji, darili, veseljem, božičnimi filmi, raznimi zaključki, pregledom leta in postavljanju novih ciljev. Če vse našteto še enkrat preberemo, hitro ugotovimo, da gre za lepe stvari. V čem je torej težava? Dolgo časa sem samo vedela, da ne maram decembra, nikoli pa se nisem poglabljala v to, zakaj ga dejansko ne maram.

Pa sta me doleteli izgorelost in tesnoba, ki sta me na nek način prisilili, da sem začela delati na sebi. Ugotovila sem, da se le bežno spominjam svojega zgodnjega otroštva. Odraščala sem pri svojih sorodnikih, malo sem bila pri stricu, malo pa pri svoji botri. Mamo sem v otroštvu videvala le sem in tja, kasneje, ko je živela doma, sva bili več v stikih. Praznični čas sem tako preživljala pri svoji botri, katere družina me je v celoti sprejela za svojo. Botra mi je predstavljala nadomestno mamo, na bratranca pa sem gledala kot na svoja brata. Še danes sem svoji botri in botru iz srca hvaležna, da sta mi omogočila biti del njune družine, v kateri so me v celoti sprejeli.

Oba sta celo življenje trdo garala, da ne bi živeli v pomanjkanju. Živeli smo v lepi hiši, v kateri sem tudi jaz imela svojo sobo. Hrane in pijače je bilo vedno na pretek. Dobro smo se razumeli. Botra je že od nekdaj bila močna ženska, ki se je, poleg težke službe, vedno trudila, da družina ne bi razpadla. Vedno je govorila, da ima 3 otroke: svoja sinova in mene. Res sem čutila, da me ima rada in da v meni vidi vse tisto, kar si je nekoč tudi sama želela. Veliko let sem čutila, da se ji moram za vso njeno dobroto nekako oddolžiti, zato sem redno skrbela za pripravo kosil, pospravljanje hiše in vse, kar je bilo potrebno postoriti.

Sliši se, kot da je bilo vse idealno, vendar še zdaleč ni bilo tako. Oba sta namreč imela težave z alkoholom. Zaradi medsebojnega nerazumevanja, težkega fizičnega dela, ki je marsikdaj trajalo tudi po 14 ur in raznih drugih pritiskov, sta oba tolažbo iskala v alkoholu. Rezultat tega so bili vse pogostejši dnevi, ko sta se močno prepirala, kar se je po navadi zaključilo tudi s fizičnim nasiljem. Otroci smo ob teh dnevih, ki jih ni bilo malo, bili prestrašeni, žalostni, razočarani, obupani.

Botra je odraščala v težkih okoliščinah, v prepričanju, da je življenje težko in da je za denar potrebno garati. Vedno je bila delovna in poštena, kar je tudi večkrat na glas povedala. Ob vikendih in božiču nam je vedno pripravila slastno pojedino, ki smo jo z veseljem pojedli, ob tem pa skoraj nikoli ni pozabila povedati, koliko časa in energije je vložila v pripravo. Ko smo okraševali božično jelko, se meni to ni zdelo nič posebnega, kajti večkrat sem imela občutek, da se jelka postavlja samo zaradi tega, ker pač mora biti. V teh prazničnih dneh sta oba z botrom veliko počivala, ker sta bila utrujena od dela, ni pa bilo malo dni, ko sta bila skregana, kar smo potem čutili vsi. Kljub temu, da sem okrog sebe imela ljudi, ki sem jih imela rada, sem v sebi večkrat čutila praznino in žalost.

Zakaj torej ne maram decembra? Kako bi ga lahko marala, če ga skoraj nikoli nisem praznovala s svojo matično družino? Ko skoraj nikoli nisem občutila iskrene družinske sreče ob praznikih. Ko skoraj nikoli ni bilo posebne radosti ob postavljanju jelke ali peki piškotov. Ko sem skoraj vsakič ob vstopu v novo leto "brez razloga" potočila ne vem koliko solz. Ko mi je bivši partner "pozabil" čestitati ob novem letu ali ko me je premlatil do nezavesti. Kako?

Pa je prišlo leto 2019. Najtežje in hkrati najlepše leto do sedaj. Ko sem si tudi jaz dovolila občutiti december in z njim povezane praznike. Za začetek sem se samo prepustila. Nato sem si nabavila jelko, sicer leseno, ampak vseeno. V stanovanju imam tudi lučke, prvič v življenju sem spekla piškote. Moram priznati, da sem dejansko uživala v tem. Ogromno časa preživim z družino, hodimo na božične sejme. Sem in tja prisluhnem tudi kakšni božični pesmi. Počasi začenjam sprejemati tudi ta čas. In veste, kaj? Tale december zna biti lep. Pred mano je še božič in novo leto, ampak čutim, da sem pripravljena.

Na masaži sem dobila še en odgovor. S terapevtko sva se pogovarjali o vzrokih za mojo tesnobo. O tem, kako že celo življenje želim biti močna, popolna in pridna ter ugajati drugim. Vprašala me je, zakaj to delam. Skupaj sva prišli do odgovora, da zaradi pomanjkanja občutka ljubezni, sprejetosti in varnosti. Brez da bi se tega zavedala, sem na tak način izkazovala, da želim biti ljubljena. Hotela sem biti popolna doma, v šoli, službi, vsepovsod. Ko se je zgodil upor telesa, sem odkrila, da se ljubezen skriva v meni in da sem jaz tista, ki se moram imeti rada. S tem, da počasi začenjam uživati v decembrskem dogajanju, je eden od dokazov, da se imam še kanček bolj rada.

Ko postaneš hvaležen za vsako prespano noč...

Sedim na letalu. Potujem. Potovanja so moja strast že od mladih let. Pomagajo mi širiti obzorja in spoznavati pestrost različnih kultur. Že kot otrok sem si želela prepotovati svet in postati stevardesa. Premislila sem si. Začutila sem, da mi je vloga učiteljice bolj pisana na kožo, čeravno sedaj opravljam drugo delo.

Tik pred odhodom so se mi spet začele pojavljati različne misli, ki se jih ne da kontrolirati. Gre za misli, ki samo pridejo. Zaradi katerih te začne stiskati. Misli, ki nimajo ne repa ne glave. Ampak so. V tistem trenutku ne moreš nič. Samo čakaš lahko, da minejo.

V bistvu ugotavljam, da se te vsiljive misli pogostokrat pojavljajo takrat, ko sem nenaspana. Ko sta moj um in telo utrujena in izčrpana. Že od nekdaj imam namreč težave s spanjem. Nespečnost je moja več ali manj stalna popotnica. Natančnega razloga za mojo nespečnost ne poznam, vem pa to, da ne znam dati možgane na off. Najboljši čas za premlevanje je namreč ponoči. Ko drugi spijo, meni po glavi roji tisoč in ena stvar.

Spomnim se dneva, ko mi je terapevtka predlagala, naj pripravim svojo lestvico vrednot. Če bi jo morala pripraviti par let nazaj, bi se na prvem mestu definitivno znašla izobrazba in kariera. Že od nekdaj sem bila različna med različnimi, ambiciozna, odgovorna, zanesljiva. Prehitro sem odrasla, v bistvu niti nisem imela veliko možnosti, da bi izkusila, kaj pomeni biti otrok. Ker sem odraščala brez mame in očeta, sem hitro postala samostojna. Prevzela sem skrb za druge. Nase pozabljala. Vedno znova in znova. Najpomembneje mi je bilo, da sem zadovoljila potrebe in zahteve drugih. Ponoči sem velikokrat razmišljala o tem, ali sem naredila vse, kar mi je bilo naloženo, ali so drugi zadovoljni z mojim delom, kaj me čaka naslednji dan, da moram zgodaj vstati, da mi slučajno kaj ne uide in podobne reči. Vedno sem bila pod nekakšnim pritiskom, zaradi česar se nisem mogla sprostiti.

Tesnoba, čeravno je to do sedaj najhujše obdobje v mojem življenju, mi je odprla oči. Še vedno mi uspeh, kakršen koli že, veliko pomeni, ampak ne toliko, da bi zaradi tega trpelo moje zdravje. Na moji lestvici vrednot se tako na prvih mestih nahajajo zdravje, družina in ljubezen do samega sebe. Spreminjam se. Spoznavam se. Mnenja drugih mi niso več tako pomembna. Sebe sem postavila na prvo mesto.

Tekom poglabljanja vase sem še ugotovila, da me tesnoba spremlja že od nekdaj, vendar ji nisem posvečala pozornosti, ker ni bilo časa. Vedno znova je trkala na vrata, vendar sem bila tako zaposlena, da teh vrat nisem nikoli odpirala. Prihajala je zato, da bi me opozorila, da nisem v stiku s seboj in da je čas za spremembe. Ker je nisem poslušala, sem na vsakem dopustu ali oddihu zbolela. Na vsake toliko, ko naj bi bila sproščena, so se pojavljale razne vsiljive misli, vendar sem jih utišala z obilico dela.

Tesnoba je torej moja prijateljica že od nekdaj. Hvaležna sem za njo. S pomočjo terapevtke sem ugotovila, da se vsiljive misli pojavljajo med drugim tudi zaradi tega, ker nam ne dovolijo, da bi prišli do določenih občutkov, ki smo jih potlačili. Predstavljajo nam obrambni mehanizem, ki nam je pomagal preživeti v težkih trenutkih. Vsiljive misli je potrebno sprejeti in čez čas izzvenijo.

Spoznati moramo tudi temo, da lahko cenimo svetlobo. Sedaj cenim vsako prespano noč in vsak dan, ko je moj um čist in jasen. Cenim vsak trenutek, ko sem v stiku s seboj in ko lahko izdihnem strah ter vdihnem pogum.

Ko boli duša...

Postajalo je vedno huje. Zjutraj sem vstajala s povišanim srčnim utripom, strah me je bilo, da ne bom kos obveznostim. Ko sem se vozila iz službe, me je bilo strah biti sama s sabo. Ker sem vedela, da se bo ponovil scenarij od včeraj. Ponoči nisem spala, noč je postala moj najhujši sovražnik. Zdelo se mi je, da sem dosegla dno. Končno sem si priznala, da potrebujem pomoč.

Šla sem na psihoterapijo. Jaz. Nisem mogla verjeti, kam me je tesnoba pripeljala. Enostavno več nisem bila sposobna kontrolirati svojega uma in telesa. Bila sem psihično in fizično izmozgana.

Na prvi psihoterapiji sem močno jokala. Terapevtki sem povedala, kaj se mi dogaja. V bistvu me je v tistem trenutku najbolj bolelo to, da si nisem znala sama pomagati. Da sem pristala na psihoterapiji. Ko sem ji povedala svojo življenjsko zgodbo, mi je odvrnila, da sem doživela veliko travm in da je bilo za pričakovati, da bo prišel čas, ko se bom mogla soočiti sama s sabo. Da samo zares pogumni in močni poiščejo pomoč. Da to ni nič takšnega.

Ko imamo gripo, gremo k zdravniku. Ko si zlomimo nogo, gremo na operacijo. Ko nas boli zob, gremo k zobozdravniku. Ko boli duša, pa bi morali biti tiho. Ker se o tem ne govori. Ker je to tabu tema.

Počasi sem se sprijaznila s tem, da hodim na psihoterapijo. Dojela sem, da to ni znak šibkosti, ampak ravno nasprotno. Že od malih nog sem namreč bila prepričana, da zmorem vse sama. Da ne rabim pomoči. Sama sem šla čez veliko težkih obdobij v življenju, čisto od vsakega sem se nekaj novega naučila. Težko družinsko življenje, v katerem je prevladoval alkohol in nasilje. Izzivi v šoli, s katerimi sem se spopadala sama. Dolgoletni partner, ki je imel težave z alkoholom, za piko na i pa me je še psihično in fizično maltretiral. Služba, v kateri sem dolgo časa izgorevala. To je samo nekaj izzivov, čez katere sem šla sama in za katere sem mislila, da sem pometla z njimi. Pa me je doletela tesnoba. Obdobje, ko sem si mogla priznati, da tudi jaz potrebujem pomoč.

Na eni izmed psihoterapij mi je terapevtka rekla: “Ne rabiš biti vedno močna!”. Začela sem jokati, ker sva ugotovili, da je do tesnobe med drugim privedlo tudi to, da sem se preveč časa trudila ostati močna. Danes vem, da sem še vedno močna, ampak na drugačen, bolj nežen način. Upam si namreč se poglobiti vase, se spoznavati, premagovati strahove in se vzljubiti točno takšno, kakršna sem.

Brat je darilo srcu ali kako sta sestra in brat postala prijatelja

Tesnoba in panični napadi so se stopnjevali. Vedno več je bilo dni, ko sem se počutila zelo slabo, v bistvu se ne spomnim dneva, ko bi bila pomirjena in v stiku sama s sabo. Bala sem se sama sebe in svojih misli. Bala sem se noči. Bala sem se iti na cesto in v službo. Bala sem se prihoda domov iz službe, ko bom spet sama za štirimi stenami. Ni mi bilo do druženja, včasih sem se celo bala nekaterih ljudi. Strah me je bilo tudi, da bodo drugi opazili, da se nekaj čudnega dogaja z mano. Še na treninge, ki jih obožujem, sem prenehala hoditi. Jaz, ki tako rada jem, kar naenkrat nisem imela nobenega apetita. Čutila sem, da sem psihično in fizično na dnu. Vse, kar mi je prej bilo normalno, mi je sedaj predstavljalo velik problem.

Spomnim se dneva, ko sem se tresla. Nisem mogla dihati. Srce mi je močno razbijalo. Potila sem se. Že ne vem, koliko dni zapored. Prihajala je noč. Vedela sem, da bo spet isto. Da bom celo noč budna. Ker ima noč svojo moč. V negativnem smislu. Sklenila sem, da pokličem brata in ga vprašam, če bi lahko ostal nekaj dni pri meni. Seveda je privolil.

Z bratom in sestro smo živeli ločeno. Onadva pri mami in očimu, jaz pri stricu in botri. Veliko let se nisem niti zavedala, da ju imam, kajti okoliščine so prispevale k temu, da žal nismo uspeli vzpostaviti tesnih stikov. Brat in sestra sta se vedno zelo dobro razumela. Jaz sem sicer živela blizu, a vseeno ne z njima. Nisem imela možnosti, da bi izkusila, kaj pomeni živeti in odraščati skupaj z bratom in sestro. Sem se pa po drugi strani zelo zbližala s svojim bratrancem, kajti živela sva pod isto streho. Še danes si zaupava večino stvari in se medsebojno podpirava. Velikokrat sva sicer bila kot pes in mačka, ampak danes vem, da sva se tako obnašala zato, ker sva eden drugemu upala povedati svoje mnenje, čeravno se dostikrat v nečem nisva čisto strinjala.

Z bratom sva se zbližala nekaj let nazaj. Mislim, da je to bilo takrat, ko je šel študirat v Ljubljano. Mogoče kakšno leto prej ali pozneje. Včasih sva se skupaj vozila v Ljubljano in se družila ob kosilu. Pogovarjala sva se še kaj drugega, kot pa samo o nekih običajnih stvareh. Začela sva se spoznavati in graditi na bratsko-sestrskem odnosu. Skupaj sva trenirala in se udeležila maratona v Ljubljani. Na cilj sva pritekla z roko v roki. Skupaj potujeva in raziskujeva nove kraje. Veliko se pogovarjava. Predvsem o življenju. Delava načrte, se podpirava pri uresničevanju ciljev.

Seveda sem mu zaupala tudi svojo zgodbo o tesnobi. Vedno znova mu povem, ko se slabo počutim. Razume me. Ve, o čem govorim. Vse mu je jasno. V preteklosti je tudi sam šel čez nekaj življenjskih izzivov, zato zna prisluhniti in pomagati. Tako mi je tudi priskočil na pomoč, ko sem šla čez najhujše obdobje. V tistem času sva se še posebej zbližala, kajti veliko sva se pogovarjala in hodila v naravo. Spomnim se dneva, ko sva šla polnit baterije ob Muri. Vsak si je poiskal svoj kotiček. Medtem ko sem jaz razmišljala o tem, kaj se z mano dogaja in kaj je smisel življenja, je on pisal. Pisal pesmi. Ker obožuje poezijo. Ker je to njegova terapija.

Takrat je pisal tudi o meni. O meni in mojem stanju, v katerem se nahajam. Namenil mi je sledečo pesem:

mislila je,

da njeni deli razpadajo,

a jih je v resnici začela šele pobirati,

da bi postala

najlepši kos

umetnine

S solzami v očeh sem poslušala njegove besede. Besede, ki so mi vlile novo upanje. Takrat sem se šele začela zavedati, kako hvaležna sem lahko, da ga imam. Če bi lahko, bi takoj zavrtela čas nazaj. Da bi vse nadoknadila. Ampak tako je pač moralo biti. Vesolje mi je dalo najboljšega brata, moja tesnoba pa ga je spremenila še v najboljšega prijatelja.

Preverjeno – tudi močna ženska se lahko kdaj zlomi

Maroko. Sproščena. Čustvena. Ozke ulice, polne ljudi, ki prodajajo raznorazne reči. Pisan svet, poln revščine in preprostosti. Domov odhajam polna novih spoznanj. Da za srečno življenje potrebuješ zelo malo.

 

Potem pa šok. Zmedene misli, tresenje, nespečnost, povišan srčni utrip, bolečine v prsih in... panični napadi. Najprej nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Takšnega stanja nisem bila vajena, vse to je bilo novo za mene, zato sem se še dodatno ustrašila. Spomnim se dneva, ko sem se peljala na službeno pot v Ljubljano. Med vožnjo sem čutila tako napetost, da sem v nekaterih trenutkih želela obrniti in se odpeljati nazaj domov. Bila sem namreč prepričana, da te poti ne bom zdržala. Pokličem prijatelja, mu povem, kaj se z mano dogaja, nakar mi reče: »Welcome to the club! Imaš panične napade!« Odvrnem: »Prosim?! Kako pa ti to veš?« Dobim sledeči odgovor: »Ker sem jaz tudi šel čez to in vem, kako ti je!« Seveda sem bila v šoku, ker tega o njem nisem vedela, čeprav sva zelo dobra prijatelja, ki si zaupata večino stvari. Informacija me je presenetila predvsem zaradi tega, ker je on vedno pozitiven, nasmejan, dobre volje, optimističen.

Prispem v Ljubljano. Sestanek. Napeta, nesproščena, strahotna in polna nesmiselnih misli poskušam slediti pogovoru. Potim se. Tresem se. Poskušam skrivati, kaj se z mano dogaja. Komaj sledim. Razmišljam o tem, da moram globoko dihati, da rabim svež zrak. Nekako preživim ta sestanek. Potem pa spet strah, da moram na cesto. Kako se bom pripeljala domov? Kaj če spet doživim panični napad? Kaj moram takrat narediti?

 

Zvečer se dobim še z enim drugim prijateljem na večerji. Mu povem, kaj se mi dogaja. Šokiran od informacij, ki mu jih povem, odvrne: »Ti?« Rečem: »Ja, jaz. In prvič v življenju se počutim nemočno, prvič v življenju imam občutek, da sem se izgubila in da ne najdem poti nazaj. Ne vem, zakaj se mi to dogaja.«

 

V naslednjih nekaj dneh doživim zelo hude panične napade. Dan za dnem. Ponoči ne spim, srce mi močno razbija, razmišljam o tisočerih stvareh, ki samo še spodbujajo takšno stanje. Razmišljam o tem, zakaj se mi to dogaja. Meni, ki sem že od nekdaj močna in odločna? Meni, ki zmorem vse? Meni, ki sem vedno svetovala in pomagala drugim? Meni, ki sem v življenju preživela in prebolela kar nekaj hudih izkušenj? Kaj mi življenje sporoča? Občutek imam, da se mi bo zmešalo od vsega skupaj in da bom umrla, kajti prvič v življenju ne zmorem obvladovati svojega telesa. Obiščem zdravnika.

 

Po pregledu mi zdravnik pove, da imam najbrž virozo. Rečem, da nimam viroze, da imam neznanske bolečine v prsih, da se tresem in da imam najbrž panične napade. Poleg Lekadola mi da pomirjevala, to bo najbrž pomagalo. Grem v lekarno po zdravila, se usedem v avto in gledam tista pomirjevala. Naj vzamem ali ne? Že od nekdaj namreč nisem marala zdravil, zdaj pa naj sem na pomirjevalih?! Po premisleku in borbi sami s sabo sklenem, da bom vzela tableto. Čakam in čakam. Ne pomaga. Rečem si: »To pri meni ne deluje.«

 

Odpeljem se v Maribor. Na Access Bars terapijo, ki naj bi s pomočjo dotikov 32 točk na glavi pomagala odpraviti takšna stanja. Pridem h gospe, ki mi najprej razloži, kako je prišlo do tega, da sedaj izvaja te terapije. Čisto presunjena poslušam njeno zgodbo. Po izgubi 75 kg v manj kot letu dni so se pri njej začeli pojavljati hudi panični napadi, ki so trajali leto in pol. V tem času je bila hude bitke sama s sabo, dokler si ni rekla: »Kar bo, pa bo...« Ko je sprejela svoje stanje in se začela imeti rada takšno, kakršna je v resnici, so se panični napadi nehali. V njeni zgodbi sem prepoznala sebe, vso to stisko in frustracije, ki sem jih takrat doživljala, hkrati pa mi je vlila upanje, da bom prebrodila to krizo in da se bo iz nje rodila nova oseba. Terapija mi je pomagala, domov sem odšla pomirjena, po ne vem koliko neprespanih noči sem končno zaspala.

 

Tesnoba in panični napadi so se začeli pojavljati v času, ko sem mislila, da imam perfektno življenje. Končno sem imela na voljo malo več časa, ki sem ga namenjala svoji nečakinji, druženju s prijatelji, potovanjem, treniranju… in na neki točki potem tudi soočanju s tesnobo. Um je končno dobil svoj čas in prostor, da me opozori na to, da je treba predelati nekatere zadeve iz preteklosti in v življenje vnesti spremembe, ki bodo pozitivno učinkovale na moje počutje.

 

Že od nekdaj sem veljala za močno in neodvisno žensko. Žensko, ki zmore vse. Žensko, ki je prehitro odrasla, a nikoli ni občutila, kako je biti otrok in mladostnik. Žensko, ki je perfekcionistka, a se nobeden ni vprašal, koliko časa in napora je potrebno vlagati. Žensko, ki je pametna in izobražena, vendar pozabljajo, da izobražen ne postaneš kar tako. Žensko, ki je deloholik, vendar ne poznajo razloga, zakaj toliko dela. Žensko, ki jo skrbi za druge, pri tem pa pozablja nase. Žensko, ki preživi vse – težko družinsko življenje, nezvestega in nasilnega partnerja, stresno službo, a ne vedo, da je njen nasmeh posledica vseh bolečin, ki jih je prestala. Žensko, ki zna prisluhniti, čeprav ima sama hujše izzive.

 

Ja, tudi močna ženska se lahko kdaj zlomi. Ko je vsega preveč. Ko najmanj pričakuje. Ko bi morala biti sproščena, pa je pozabila, kaj to sploh pomeni. Ker njeno telo ne zna funkcionirati brez stresa. In takrat… takrat je čas, da se poglobimo vase in začnemo pisati novo knjigo življenja.