18. september 2019. Sediva na zajtrku. Mu pripovedujem o
svojih mislih, počutju, spremembah, ki jih uvajam. Posluša me. Ne obsoja me.
Razume me. Svetuje mi. Ker zna, kako je. Zna, kako je, ko se izgubiš in ne veš
več, kdo si. Preplavljajo te vsiljive misli, s katerimi ne veš, kaj naj počneš.
Naj jih ignoriraš? Naj preusmeriš misli? Kaj pa, če ti nekaj sporočajo? Kaj ti
sporočajo? Na spletu je namreč toliko informacij o tem, da še zaradi tega
postaneš dodatno izgubljen, ker ne veš več, kaj je res in kaj ni, po kateri
poti naj greš, da lahko spet zaživiš, ne samo preživiš.
Tistega dne sem mu pripovedovala o tem, kako sem začela
uživati v peki peciva in kako sem začela hoditi na senzualni ples ob drogu, ki
mi pomaga najti žensko v sebi. Tisto nežno, umirjeno, čustveno. Tisto, ki se
ima rada točno takšno, kakršna je. Da je to, da me je doletela tesnoba,
pravzaprav dobra stvar, ker sem končno začela delati na sebi. Pa mi odvrne: »Ti
se sploh ne znaš poslušati!« Malce se zamislim in ugotovim, da je temu res
tako. Ko se takole pogovarjava, pride do ideje, da bi morala pisati o tem. Ideja
sploh ni slaba, pomislim.
Popoldne, ko sem še bila v službi, prileti sporočilo.
Pogledam in si rečem: »Pa saj to ne more biti res!« Ustvaril je blog z naslovom
»Končno Ženska«, zraven pa pripisal, da me vse čaka na mailu. Naslov in logotip
sta bila na mestu, čisto nič ne bi spremenila. Tako se je 18. septembra 2019
rodila »Končno Ženska«. Ugotovila sem, da pisanje name deluje terapevtsko,
pišem namreč, ko čutim, da moram nekaj dati na papir. Največkrat pišem, ko po
določeni krizi pridem do nekih novih spoznanj. Tako še bolj ozavestim določene
vzorce, ki jih potem počasi opuščam. Na tak način se rojeva prava ženska, ki se
je vsa ta leta uspešno skrivala za raznimi maskami.
Vsakič, ko me doleti kriza, se obrnem nanj. Čutim, da mu
lahko zaupam. Všeč mi je, da me včasih on bolje pozna, kot jaz samo sebe.
Hvaležna sem, da ga imam. V tem trenutku si sploh ne morem predstavljati, da ga
ne bi bilo. Kadarkoli ga pokličem, je tu za mene. Vedno si vzame čas, da mi
prisluhne. Vedno znova in znova. Ob vsaki krizi. Verjemite, ni jih malo. Vse,
kar se mi je v življenju zgodilo, je sedaj prišlo na plan. Čisto vse. Vsak
občutek, ki sem ga potlačila ali predolgo zadrževala v sebi.
Pa pridejo spet tisti dnevi, ko ne vem, kaj se z mano dogaja.
Vsiljive misli. Tesnoba. Bolj ko razmišljam o tem, zakaj se mi spet to dogaja,
bolj se zapletam, bolj ne vidim izhoda iz tega sr****. Postajam nestrpna,
neučakana in živčna. Poskušam ugotoviti, kaj je spet narobe. Spet in spet. Ne
da se mi več. Utrujena sem. Ugotovim, da se vsiljive misli in tesnoba
največkrat pojavljata, ko sem sama oz. ko bi morala biti sama s sabo. Ko bi
morala samo biti. Ko bi morala čutiti notranji mir. Ko v mojem življenju ni
stresa in drame. Pa tega enostavno ne znam. Ne znam živeti mirno in brez
stresa.
Čutim, da ga moram poklicati. Spet mu vse zaupam. Z raznimi
vprašanji, ki mi jih postavlja, počasi prihajam do novega spoznanja.
Pripoveduje o tem, da vsebina misli ni tako pomembna, bolj so pomembni občutki,
ki jih imam ob teh mislih. Ugotoviva, da se ob pojavu teh misli v meni vzbuja
občutek živčnosti in jeze. Po tehtnem premisleku pridem do spoznanja, da sem
odvisna od občutka jeze, ki ga v sebi nosim že od malih nog. Jezna sem bila na
mamo, ker me je zapustila. Jezna sem bila, ker določenim osebam nisem znala
reči »ne«. Jezna sem bila, ko nisem bila dovolj dobra v šoli ali službi. Jezna
sem bila samo na sebe, ker sem si dovolila, da so manipulirali z mano. Ko ni
razloga za spodbujanje občutka jeze, si ga sama ustvarim s pomočjo vsiljivih
misli. Odvisna sem od drame, kajti celo življenje sem odraščala v drami. Ne
spomnim se trenutkov, ko bi v sebi čutila mir ali bila v stiku sama s sabo.
Prišla sem do spoznanja, da je jeza moja stalna
spremljevalka. Spomnim se dogodkov, ko sem iz muhe delala slona, da sem
ustvarila dramo, od katere sem tako odvisna. Ko je ni, se počutim prazno in ne
vem, kaj bi sama s sabo. Tekom poglabljanja vase sem ugotovila še nekaj – strah
me je, da bi izgubila nadzor nad sabo. Vedno sem imela vse pod kontrolo, za vse
sem potrebovala odgovor. Ko so se pojavile vsiljive misli in tesnoba, pa tega
nisem več zmogla. Svojih misli in telesa več nisem zmogla kontrolirati.
Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Res je tako.
Vsiljive misli in tesnoba sta mi znova prinesli novo spoznanje. Spoznanje, da
je treba vso to jezo, ki jo zadržujem v sebi, spustiti. Da ne rabim vedno imeti
vsega pod kontrolo, včasih je treba samo iti s tokom. Da vsiljivim mislim ne
dovolim, da me prevzamejo in povzročijo občutek jeze. Da je napočil čas, da
najdem svoj notranji mir.
Hvaležna sem za vsako novo spoznanje, ki mi pomaga najti
pravo mene. Hvaležna sem za vse ljudi, ki mi na tej poti stojijo ob strani. V
tem trenutku največjo hvaležnost čutim do prijatelja, ki ga neizmerno spoštujem
in imam rada. Zavedam se, da bi ta trnova pot brez njegove pomoči bila še
veliko težja. Dragi moj prijatelj, ti veš, o kom govorim. O tebi. O tebi, ki me
razumeš in čutiš. O tebi, ki me poznaš kot svoj žep. O tebi, ki veš, kako to
je. O tebi, ki veš, kako pomagati. O tebi, ki mi vedno znova vliješ upanje, da
zmorem.
