Danes sem si čisto spontano zaželela masaže. Klicala sem v ne vem koliko masažnih salonov, vendar je bilo vse zasedeno. Po ne vem koliko poskusih, sem končno dobila termin.
Odpravila sem se na enourno masažo celotnega telesa. Po navadi sem med masažo tiho, kajti poskušam se maksimalno sprostiti. Tokrat ni bilo tako. Najprej sva se s terapevtko pogovarjali o čisto običajnih stvareh, vmes sem poskušala malce uživati, potem pa se je debata začela razvijati v drugo smer.
Štejem 37 decembrov. Zakaj ravno december? Ker je to mesec, ki ga, odkar pomnim zase, ne maram. Najraje bi 1. decembra zaspala in se 3. januarja zbudila. V "veselem" decembru, ko je večina ljudi "veselih", sem jaz žalostna. Kljub temu, da imam kar nekaj iskrenih ljudi okrog sebe, se počutim osamljeno. Ko se drugi smejejo, meni gre na jok. Medtem ko večina sorodnikov in prijateljev uživa v okraševanju prostora in postavljanju božične jelke, jaz v tem ne vidim nobenega smisla. Ko slišim božične pesmi, ki jih v tem času ni malo, v trenutku preklopim na drugo radijsko postajo. Peka božičnih piškotov? Ne, hvala!
Po navadi božično-novoletni čas povezujemo z družino, ljubeznijo, srečo, druženjem, hrano, smehom, prostimi dnevi, zabavo, prijatelji, darili, veseljem, božičnimi filmi, raznimi zaključki, pregledom leta in postavljanju novih ciljev. Če vse našteto še enkrat preberemo, hitro ugotovimo, da gre za lepe stvari. V čem je torej težava? Dolgo časa sem samo vedela, da ne maram decembra, nikoli pa se nisem poglabljala v to, zakaj ga dejansko ne maram.
Pa sta me doleteli izgorelost in tesnoba, ki sta me na nek način prisilili, da sem začela delati na sebi. Ugotovila sem, da se le bežno spominjam svojega zgodnjega otroštva. Odraščala sem pri svojih sorodnikih, malo sem bila pri stricu, malo pa pri svoji botri. Mamo sem v otroštvu videvala le sem in tja, kasneje, ko je živela doma, sva bili več v stikih. Praznični čas sem tako preživljala pri svoji botri, katere družina me je v celoti sprejela za svojo. Botra mi je predstavljala nadomestno mamo, na bratranca pa sem gledala kot na svoja brata. Še danes sem svoji botri in botru iz srca hvaležna, da sta mi omogočila biti del njune družine, v kateri so me v celoti sprejeli.
Oba sta celo življenje trdo garala, da ne bi živeli v pomanjkanju. Živeli smo v lepi hiši, v kateri sem tudi jaz imela svojo sobo. Hrane in pijače je bilo vedno na pretek. Dobro smo se razumeli. Botra je že od nekdaj bila močna ženska, ki se je, poleg težke službe, vedno trudila, da družina ne bi razpadla. Vedno je govorila, da ima 3 otroke: svoja sinova in mene. Res sem čutila, da me ima rada in da v meni vidi vse tisto, kar si je nekoč tudi sama želela. Veliko let sem čutila, da se ji moram za vso njeno dobroto nekako oddolžiti, zato sem redno skrbela za pripravo kosil, pospravljanje hiše in vse, kar je bilo potrebno postoriti.
Sliši se, kot da je bilo vse idealno, vendar še zdaleč ni bilo tako. Oba sta namreč imela težave z alkoholom. Zaradi medsebojnega nerazumevanja, težkega fizičnega dela, ki je marsikdaj trajalo tudi po 14 ur in raznih drugih pritiskov, sta oba tolažbo iskala v alkoholu. Rezultat tega so bili vse pogostejši dnevi, ko sta se močno prepirala, kar se je po navadi zaključilo tudi s fizičnim nasiljem. Otroci smo ob teh dnevih, ki jih ni bilo malo, bili prestrašeni, žalostni, razočarani, obupani.
Botra je odraščala v težkih okoliščinah, v prepričanju, da je življenje težko in da je za denar potrebno garati. Vedno je bila delovna in poštena, kar je tudi večkrat na glas povedala. Ob vikendih in božiču nam je vedno pripravila slastno pojedino, ki smo jo z veseljem pojedli, ob tem pa skoraj nikoli ni pozabila povedati, koliko časa in energije je vložila v pripravo. Ko smo okraševali božično jelko, se meni to ni zdelo nič posebnega, kajti večkrat sem imela občutek, da se jelka postavlja samo zaradi tega, ker pač mora biti. V teh prazničnih dneh sta oba z botrom veliko počivala, ker sta bila utrujena od dela, ni pa bilo malo dni, ko sta bila skregana, kar smo potem čutili vsi. Kljub temu, da sem okrog sebe imela ljudi, ki sem jih imela rada, sem v sebi večkrat čutila praznino in žalost.
Zakaj torej ne maram decembra? Kako bi ga lahko marala, če ga skoraj nikoli nisem praznovala s svojo matično družino? Ko skoraj nikoli nisem občutila iskrene družinske sreče ob praznikih. Ko skoraj nikoli ni bilo posebne radosti ob postavljanju jelke ali peki piškotov. Ko sem skoraj vsakič ob vstopu v novo leto "brez razloga" potočila ne vem koliko solz. Ko mi je bivši partner "pozabil" čestitati ob novem letu ali ko me je premlatil do nezavesti. Kako?
Pa je prišlo leto 2019. Najtežje in hkrati najlepše leto do sedaj. Ko sem si tudi jaz dovolila občutiti december in z njim povezane praznike. Za začetek sem se samo prepustila. Nato sem si nabavila jelko, sicer leseno, ampak vseeno. V stanovanju imam tudi lučke, prvič v življenju sem spekla piškote. Moram priznati, da sem dejansko uživala v tem. Ogromno časa preživim z družino, hodimo na božične sejme. Sem in tja prisluhnem tudi kakšni božični pesmi. Počasi začenjam sprejemati tudi ta čas. In veste, kaj? Tale december zna biti lep. Pred mano je še božič in novo leto, ampak čutim, da sem pripravljena.
Na masaži sem dobila še en odgovor. S terapevtko sva se pogovarjali o vzrokih za mojo tesnobo. O tem, kako že celo življenje želim biti močna, popolna in pridna ter ugajati drugim. Vprašala me je, zakaj to delam. Skupaj sva prišli do odgovora, da zaradi pomanjkanja občutka ljubezni, sprejetosti in varnosti. Brez da bi se tega zavedala, sem na tak način izkazovala, da želim biti ljubljena. Hotela sem biti popolna doma, v šoli, službi, vsepovsod. Ko se je zgodil upor telesa, sem odkrila, da se ljubezen skriva v meni in da sem jaz tista, ki se moram imeti rada. S tem, da počasi začenjam uživati v decembrskem dogajanju, je eden od dokazov, da se imam še kanček bolj rada.
